Rahlo provokativni naslov se ni utrnil zgolj slučajno. Želim opozoriti ali vsaj spodbuditi razmišljanje o času in načinu, ki ga otroci preživijo v naravi. Spominjanje na našo mladost, ki je bila bolj igriva, družabna in preživeta na svežem zraku, je že dobro prebavljena tema. Da ne bom predolga; raje kar predpostavimo, da smo prišli do skupnega dogovora in se s tezo, da smo živeli bolj zdravo otroštvo, vsaj delno vsi strinjamo. Vsekakor moramo sprejeti drugačne čase. Razvoj in napredek gresta naprej, digitalna doba je tukaj in seveda se morajo naslednje generacije tudi v to lepo udomačiti, sicer kratko malo ne bodo preživele.

Tudi dobesedno gledano našim otrokom nihče ni odvzel narave, še več, različne institucije, naravni parki in drugi zelo aktivno in uspešno približujejo naravo otrokom. Hvala vsem! Mnogi bi si želeli več odziva na svoje vsebine in dejavnosti, ki jih ponujamo (jih v prihodnje še izpostavim).

Vprašanje je, koliko časa otroci dejansko preživijo v naravi ob vedno hitrejšem vsakodnevnem ritmu, ki smo ga vsi deležni. Med tednom so otroci močno vpeti v šolo in popoldanske dodatne aktivnosti, med vikendi imajo preobremenjeni starši končno čas za generalna čiščenja stanovanja ali dela okrog hiše, razne obiske …, Tako družinam redko ostane dovolj časa za kakšen daljši ali celo krajši izlet v naravo. Seveda obstajajo družine, ki ves čas »rinejo« v različne konce Slovenije ali na najbližji hrib. Večinoma gre za tiste, ki že tako ali tako obožujejo naravo ali hojo v hrib in razne športne aktivnosti. Preživljanje prostega časa v naravi pa seveda ni edini način kvalitetno preživetega časa! V prihodnjih zapisih se poglobim v razne pozitivne učinke časa, preživetega v naravi. Sedaj pa bi izpostavila, kako pomemben je način preživljanja časa v naravi. Vprašajmo se …

• Koliko se od nje naučijo?
• Koliko se jim z njeno pomočjo razvija domišljija?
• Ali razvijajo spoštovanje do nje (in posledično do soljudi)?
• Ali znajo prenesti znanje iz narave in njenih procesov v druge vede, vsakdanje življenje, ali se sploh učijo opazovanja, povezovanja?
• Ali narava neguje njihovo radovednost?
• Ali se učijo umirjanja s pomočjo narave?

In ali bi se lahko še več naučili od nje?

Včasih morda ne potrebujemo veliko, da lahko pritrdilno odgovorimo zgornjim vprašanjem. Samo zavedati se moramo teh vprašanj, da bi otroke lahko usmerjali v iskanje pravih odgovorov.

Narava je namreč izvrstna učiteljica in menim, da predstavlja neizkoriščen potencial. Naši dedki in babice so to bolje vedeli, prehajanje znanja iz generacije na generacijo pa se začuda zmanjšuje. V dokaz lahko navržem primer iz svoje stroke:

Naslednjič, ko se boste malo zapeljali po naši čudoviti Sloveniji (brez kančka sarkazma glede lepote naše dežele, obožujem jo), bodite pozorni, kje so včasih zidali hiše in kam so umeščali naselja. Vsekakor dosti manj na poplavna ali plazovita območja, rodovitno zemljo itd. Sedaj pa v »jok in na luster«, ker se dogajajo naravne katastrofe, ki pogosto to sploh niso. In plačujemo davek za norce, kot bi rekel moj oče, ker premalo poznamo naravo!

Prosim, delite z mano dobre izkušnje in prakse »enačbe« otroci + narava= kvalitetno in zabavno preživeti čas.